Pa nadaljujmo z mojim frizurnim zmišljevanjem. Mogoče je fer, če na tem mestu priznam, da ko sem malo brala za sabo mojo sago o frizurah, sem se resno vprašala, če tole ni zrelo za kakšen pogovor s kakšnim specialistom. Ampak močno dvomim, da kdorkoli toliko ve o barvah in frizurah, kot jaz po vseh teh izkušnjah.
Do konca nosečnosti sem vztrajala z nekimi svetlejšimi odtenki - dokler nisem začela malo bolj raziskovati sveta barv in sva s sestro naredili barvno analizo. Po vseh omarah po hiši sva nabrali majice, tope, puloverje in šale vseh možnih barv in se v vseh fotkali. Po ogledu fotk sem si končno morala priznati, da tale rdečkasto-temnoblond sploh ni zame.
Do konca nosečnosti sem vztrajala z nekimi svetlejšimi odtenki - dokler nisem začela malo bolj raziskovati sveta barv in sva s sestro naredili barvno analizo. Po vseh omarah po hiši sva nabrali majice, tope, puloverje in šale vseh možnih barv in se v vseh fotkali. Po ogledu fotk sem si končno morala priznati, da tale rdečkasto-temnoblond sploh ni zame.
Ljubljana, januar 2009
In dva dni pred rojstvom hčerke sem šla v Dm po barvo za lase in sem se pobarvala na temno. Spet. In sem si svečano obljubila, da bom ostala temnolaska.
Pakrac, maj 2009
Ko je bila hči stara okrog 3 mesece, so mi lasje začeli malo (preveč) izpadati in groza me je bilo po tleh gledati cele šope temnih dolgih las. Ali pa je bil to samo izgovor za novo spremembo: čisto kratko frizuro, tokrat z naravno barvo las. Celo poletje sem se nekajkrat strigla, enkrat zelo ultra kratko.
Domžale, avgust 2009
Pa saj že veš kaj sledi. Nekaj časa mi je bilo všeč in zanimivo. Tudi praktično. Ampak potem se je spet začelo skoraj enoletno (večinoma nesrečno) obdobje puščanja las. Tukaj je en fotodokaz:
Domžale, januar 2010
No, ampak nekje pozno spomladi je eni frizerki uspelo, da mi je bila frizura vsaj znosna, če ne že skoraj všečna.
Ljubljana, junij 2010
In še vedno sem pridno vztrajala pri temnih laseh. Dokler ni prišel oktober, ki je en tak čuden mesec, ko velikokrat pride potreba po spremembi. Spet sem želela biti svetlejša. Čokoladna z medenimi prameni. Mogoče to lahko pripišem pomanjkanju sonca, ampak želja je bila tako velika, da sem se vzela nekaj dni dopusta za ta moj projekt. Ki je bil v prvem poskusu blago rečeno katastrofa! K frizerki sem šla spet oborožena s fotkami in močno sem ji poudarila, kako veliko rdečega pigmenta ima moj las. Pa je rekla, naj ne skrbim, da ne bo problema. Rezultat: rdeče-vijolična. Za zjokat! Rešila me je prijateljica, ki je poklicala svojo frizerko, da me je popravila. Kar dobro ji je uspelo.
Lesce, december 2010
Seveda sem se čez dober mesec spet pobarvala na temno. In si pridno puščala daljše lase.
Žirovnica, junij 2011
Ampak proti koncu poletja mi nekaj ni bilo všeč. Kljub temu, da sem imela že precej kulturno dolžino, mi je bila oblika preveč divja in moj takratni frizer je rekel, da ne more naredit drugače. In spet se je cikel zaključil. Kaj pa drugega, striženje na kratko.
Ljubljana, september 2011
Kakšen teden sem ponosno zdržala celo z mojo naravno barvo las, ampak glede na to, da imam že nekaj belih las, ki so se nesramno pogrupirali tam, kjer ni treba, sem se seveda pobarvala. Sama. Malo preveč na temno.
Belca, september 2011 (35. rojstni dan)
Zdaj že veš kako to gre. Meseci bednih frizur, čeprav ko pogledam kakše fotke za nazaj, ni bilo tako slabo. Ampak občutki obstanejo (čeprav me ne izučijo!).
Spomladi 2012 mi je prijateljica priporočila super frizerko Sabino, ki me je zelo pridno poslušala in si vzela čas za moje fotke in celoten projekt, da bi imela malo bolj čokoladno barvo. In po resnici mi je povedala, da ne bo tako enostavno. Po štirih urah pod njenimi rokami je bil rezultat zelo všečen (čeprav je bil odtenek rahlo rdeč).
Piran, maj 2012
Poleti so mi lasje precej posvetlili od sonca in na trenutke so bili celo malo rumeni. Pa zelo utrujeni in suhi od mojega neskončnega zmišljevanja!
Ljubljana, julij 2012
In končno mi je pozno jeseni uspelo, da sem ujela pravi odtenek. Ne preveč temen, ne presvetel, žametno čokoladen.
Domžale, september 2012
Seveda jaz ne bi bila jaz, če me ne bi nekje blizu novega leta nekaj pičilo, da se bom barvala sama z naravnimi barvami, kar pa ni bila najboljša ideja. Kajti ta naravna barva mi ni prekrila niti enega belega lasu, pa še zelo na oranžno-rdeče je povlekla. Sem hitro spet šla nazaj k mojemu frizerju v salon medinmleko. Zdaj ko sem res zadovoljna z barvo (in počasi postajam tudi z obliko), svečano obljubljam, da bom vztrajala pri moji novoletni zaobljubi o lepih laseh. Res.
Nauk te epske zgodbe: ko ugotoviš, da ti nekaj odgovarja, vztrajaj pri tem. Ne zmišljuj in ne premisli si vsakih 5 minut. Tako kot jaz.
(Dopisano 14.11.2014: Sem se nehala zmišljevati. Nadaljevanje preberi tukaj.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar