Da se na začetku malo pohvalim. Januarja sem bila na vikend seminarju s polnim imenom Vikend intenziv razstrupljanja in hujšanja s šolo priprave zdravih jedi pri Karli Klander (in to absolutno ni bila zadnja delavnica pri njej!). In se me je prijelo. Zelo. Motivacija je bila na višku, cele štiri tedne sem se ultra ohinsploh zdravo prehranjevala. Predvsem presno. Super sem se počutila in zelo opazno shujšala. Kakšen fantastičen občutek, ko lahko navlečeš nase najbolj ozke kavbojke in so ti vsa oblačila nekako bolj prav…
A nobena dobra stvar ne traja večno. Moja pridnost je začela pešati takoj po službeni poti na Dunaj, kjer smo zelo dobro jedli in (veliko) pili. In sladkarije nesramnice so kar naprej in vedno bolj zahtevale, da jih jem!
Na marketing meetingu (Dunaj, februar 2014)
oblekica LadyLike Design
In tako sem se počasi, a vztrajno, začela… hmm... debeliti. Ja, to je res prava beseda, saj je prišlo nesramno in zahrbtno. Spoznanje namreč, da v v najljubših ozkih kavbojkah izgledam kot povita šunka in da je skoraj misija nemogoče najti majico, ki ponosno ne razkazuje mojih mafinčkov okoli trebuha. Ko smo se točno pred tednom dni vrnili z enotedenskega dopusta na Nizozemskem (kjer smo še posebej dobro in veliko jedli), je tehtnica pokazala, da sem v slabih štirih mesecih pridelala dobrih 7 kg! Groza! Rdeči alarm! To je šlo res čez vse meje in se res ne počutim dobro.
Pa da se razumeva. Nisem zakompleksana. Sploh. Večinoma sem zadovoljna s sabo in poskušam izboljšati trenutno stanje ter biti realna. In realnost je, da sem (pre)okrogla. Moja idealna teža je vsaj 10 kg nižja (in da ne boš za pomislila, da pretiravam, naj povem, da sem v 1. letniku faksa imela točno 20 kg manj kot ta trenutek!)
Ok, zdaj je, kar je. Kako naprej? Moj trenutni problem je samo prehrana (predvsem enormna količina sladkarij), kajti gibam se vsaj 5 ur tedensko. Se bom lotila tega problema v zelo zelo kratkem času. Ampak tole okroglo obdobje je treba nekako prebroditi, preden pridejo spet malo bolj vitki časi.
Zato sem skovala načrt. Te moje kilograme moram nekako zakamuflirati. Se vsak dan potruditi in se (vsaj približno) lepo/barvito/zabavno obleči in se malo bolj kot običajno poigrati s pričesko in ličili, da mogoče nihče ne bo opazil, da me je (precej) več skupaj.
Pa še en izziv sem imela ravno ta teden. Meni zelo opazen narastek, termin pri frizerju pa šele v petek…
Ponedeljek:
Torek:
tunika noname, legice Calzedonia, čevlji 5th Avenue Deichmann
Sreda:
majica H&M, tetra krilo Moja moja, balerinke 5th Avenue Deichmann
Četrtek:
majica iz šopinga v Šabcu, kavbojke C&A, salonarji 5th Avenue Deichmann
Petek:
obleka iz šopinga v Šabcu, čevlji Tamaris
Teden je minil bolje od pričakovanega. Vse sodelavke, s katerimi sem s pogovarjala, so prijazno trdile, da se mi ne nikakor vidi, da sem se (toliko) zredila in v povprečju sem dobila vsaj dvakrat več komplimentov - tako od punc kot od fantov - kot na navaden nekamuflažni teden z vitkejšo postavo.
V petek je končno prišlo na vrsto tudi barvanje las. Mislim, da še nikoli nisem bila tako zadovoljna z barvo las in tudi s frizuro. Ena stvar manj za kamuflirat...
Barvanje Poljub sonca, salon medinmleko
Nauk te zgodbe: če se delaš, da je vse točno tako, kot mora biti, bodo tudi drugi verjeli. Tistim, ki ste opazili in bili prijazno tiho, ravno tako hvala!
