nedelja, 15. september 2013

Lepotna matematika

Rusi imajo pregovor: "Ni grdih žensk, samo lene." No, eni pravijo, da se ločijo na urejene in neurejene, eni pa cinično komentirajo (malo za šalo, malo zares), da je odvisno, ali imaš bogatega moža. In tako smo tam: pri času in denarju. Nič ni zastonj, sploh pa ne lepota.

Si kdaj izračunala, koliko te stane, da vedno dobro (ali vsaj za silo kulturno) izgledaš? Potrebuješ oblačila, čevlje, modne dodatke, kozmetiko... To je samo osnova, stvari, ki so pač nujne. Potem je tukaj še "vzdrževanje": treba je hodit k frizerju, pa h kozmetičarki, na pedikuro, na masažo, pa na razne pomlajevalne in anticelulitične tretmaje. Pa še kaj bi se našlo.

Jaz priznam, da raje nisem izračunala, koliko me zares vse skupaj stane. Kajti tega podatka si niti slučajno ne bi upala zaupat možeku. Že samo s stroški za kozmetičarko na začetku poletja sem se zadnje mesece pri njem spravila v hudo nemilost.

In ravno zato, ker sem na prisilnem varčevanju, veliko razmišljam o tej lepotni matematiki. Kje lahko privarčujem ali naredim sama in kaj je vseeno nujno. 

Najprej sem naredila veliki rez pri oblačilih. Ne potrebujem ničesar novega. Res. Ampak to še ne pomeni, da nič novega ne dobim. Včasih kaj pade tudi iz kakšne druge omare, kar me vedno zelo razveseli. Pa ravnokar sem imela rojstni dan in sem bogatejša za mini kolekcijo športne opreme. Če me bo pa zelo zagrabilo imeti nekaj novega (saj razumeš ta občutek, ane?), si bom pač nekaj sešila. 

Čevljev tudi ne potrebujem. Kar ne pomeni, da si jih ne želim. Sploh, ker je moja služba taka, da vsak dan vidim na tone lepih čevljev. Imam že vsaj dvoje na seznamu želja. Ampak ne, ni toliko nujno.

Modnim dodatkom se to sezono z lahkoto odpovem (čeprav tisto roza torbico sem morala imeti!). Bom pač malo bolj pobrskala po omari in malo bolj domiselna pri stajlingih, pa bo.

Tudi kozmetike še kar nekaj časa ne bom kupovala. Že od začetka poletja uporabljam samo maskaro in nobene kreme. To pa je povezano z naslednjo temo: kozmetičarka. Končno sem se pred nekaj meseci odločila, da si kožo spravim v red. Kar pomeni, da hodim na nego vsake štiri tedne, vmes pa vsak teden na kontrolo. Rezultati so že precej dobri. Še nikoli nisem imela kože v tako dobrem stanju. A to res veliko stane. Ampak to je ena od tistih stvari, ki mi veliko pomeni. In moja iznajdljivost ne pozna meja. 

Z masko na obrazu. Promo nega obraza v nakupovalnem centru (Zagreb, marec 2013)

Potem je tu frizura. Mislim, da mi ni treba poudarjat, kako pomembna tema je to zame. Predvsem zato, ker vem, kako lahko dolge mesece trpim zaradi napačne odločitve. Mislim, da so zdravi in urejeni lasje eden najlepših modnih dodatkov.

Irina v ustvarjanju frizure (Vintage Vikend Great Gatsby Party, julij 2013)

Tudi jaz bi imela svojo barvo las, če bi lahko (in tako privarčevala manjše bogastvo), ampak nimam te sreče.

Moj čokoladni kuža in moja sestra z naravno barvo las (Domžale, julij 2011)

To poletje sem želela zares zminimizirati vse lepotne stroške in sem se pobarvala sama doma. Zmešala sem svetlo čokoladno in srednje rjavo. Joj. Rezultat: skoraj črna, spredaj celo za dober odtenek temnejša. In sem si nekaj tednov skoraj vsak dan prala lase, da bi se mi barva čimprej sprala. Vsak, ki je bral moje sage o frizurah (z mano vred), bi si lahko mislil, da tako neumne napake ne bom naredila. 

Barvanje las doma (avgust 2013)

Na srečo sem imela rojstni dan in sem si z denarjem, ki sem ga dobila skupaj s čestitko (hvala, draga sestrica) lahko privoščila "popravek" mojega barvanja v salonu medinmleko

Z mojo princesko na moj 37. rostni dan, direkt od frizerja (13. september 2013). 
Na fotki je barva temnejša kot v resnici.

Ampak še vedno so stvari, ki jih lahko naredimo same doma. Pedikura in manikura na primer. Skoraj vsak teden, običajno ob nedeljah, Uli in meni uredim nohte. In potem pobarvam v istem odtenku. Kajti tudi male princeske si zaslužijo biti lepe...

Lepotilni kotiček. Po nohtih je na vrsti frizura (Šibenik, julij 2013)

ponedeljek, 18. februar 2013

Frizurno zmišljevanje velikih razsežnosti - 2.del

Pa nadaljujmo z mojim frizurnim zmišljevanjem. Mogoče je fer, če na tem mestu priznam, da ko sem malo brala za sabo mojo sago o frizurah, sem se resno vprašala, če tole ni zrelo za kakšen pogovor s kakšnim specialistom. Ampak močno dvomim, da kdorkoli toliko ve o barvah in frizurah, kot jaz po vseh teh izkušnjah.

Do konca nosečnosti sem vztrajala z nekimi svetlejšimi odtenki - dokler nisem začela malo bolj raziskovati sveta barv in sva s sestro naredili barvno analizo. Po vseh omarah po hiši sva nabrali majice, tope, puloverje in šale vseh možnih barv in se v vseh fotkali. Po ogledu fotk sem si končno morala priznati, da tale rdečkasto-temnoblond sploh ni zame.

Ljubljana, januar 2009

In dva dni pred rojstvom hčerke sem šla v Dm po barvo za lase in sem se pobarvala na temno. Spet. In sem si svečano obljubila, da bom ostala temnolaska.

Pakrac, maj 2009

Ko je bila hči stara okrog 3 mesece, so mi lasje začeli malo (preveč) izpadati in groza me je bilo po tleh gledati cele šope temnih dolgih las. Ali pa je bil to samo izgovor za novo spremembo: čisto kratko frizuro, tokrat z naravno barvo las. Celo poletje sem se nekajkrat strigla, enkrat zelo ultra kratko.

Domžale, avgust 2009

Pa saj že veš kaj sledi. Nekaj časa mi je bilo všeč in zanimivo. Tudi praktično. Ampak potem se je spet začelo skoraj enoletno (večinoma nesrečno) obdobje puščanja las. Tukaj je en fotodokaz:

Domžale, januar 2010

No, ampak nekje pozno spomladi je eni frizerki uspelo, da mi je bila frizura vsaj znosna, če ne že skoraj všečna.

Ljubljana, junij 2010

In še vedno sem pridno vztrajala pri temnih laseh. Dokler ni prišel oktober, ki je en tak čuden mesec, ko velikokrat pride potreba po spremembi. Spet sem želela biti svetlejša. Čokoladna z medenimi prameni. Mogoče to lahko pripišem pomanjkanju sonca, ampak želja je bila tako velika, da sem se vzela nekaj dni dopusta za ta moj projekt. Ki je bil v prvem poskusu blago rečeno katastrofa! K frizerki sem šla spet oborožena s fotkami in močno sem ji poudarila, kako veliko rdečega pigmenta ima moj las. Pa je rekla, naj ne skrbim, da ne bo problema. Rezultat: rdeče-vijolična. Za zjokat! Rešila me je prijateljica, ki je poklicala svojo frizerko, da me je popravila. Kar dobro ji je uspelo.

Lesce, december 2010

Seveda sem se čez dober mesec spet pobarvala na temno. In si pridno puščala daljše lase. 

 Žirovnica, junij 2011

Ampak proti koncu poletja mi nekaj ni bilo všeč. Kljub temu, da sem imela že precej kulturno dolžino, mi je bila oblika preveč divja in moj takratni frizer je rekel, da ne more naredit drugače. In spet se je cikel zaključil. Kaj pa drugega, striženje na kratko.

Ljubljana, september 2011

Kakšen teden sem ponosno zdržala celo z mojo naravno barvo las, ampak glede na to, da imam že nekaj belih las, ki so se nesramno pogrupirali tam, kjer ni treba, sem se seveda pobarvala. Sama. Malo preveč na temno.

Belca, september 2011 (35. rojstni dan)

Zdaj že veš kako to gre. Meseci bednih frizur, čeprav ko pogledam kakše fotke za nazaj, ni bilo tako slabo. Ampak občutki obstanejo (čeprav me ne izučijo!).
Spomladi 2012 mi je prijateljica priporočila super frizerko Sabino, ki me je zelo pridno poslušala in si vzela čas za moje fotke in celoten projekt, da bi imela malo bolj čokoladno barvo. In po resnici mi je povedala, da ne bo tako enostavno. Po štirih urah pod njenimi rokami je bil rezultat zelo všečen (čeprav je bil odtenek rahlo rdeč).

Piran, maj 2012

Poleti so mi lasje precej posvetlili od sonca in na trenutke so bili celo malo rumeni. Pa zelo utrujeni in suhi od mojega neskončnega zmišljevanja!

Ljubljana, julij 2012

In končno mi je pozno jeseni uspelo, da sem ujela pravi odtenek. Ne preveč temen, ne presvetel, žametno čokoladen. 

Domžale, september 2012

Seveda jaz ne bi bila jaz, če me ne bi nekje blizu novega leta nekaj pičilo, da se bom barvala sama z naravnimi barvami, kar pa ni bila najboljša ideja. Kajti ta naravna barva mi ni prekrila niti enega belega lasu, pa še zelo na oranžno-rdeče je povlekla. Sem hitro spet šla nazaj k mojemu frizerju v salon medinmleko. Zdaj ko sem res zadovoljna z barvo (in počasi postajam tudi z obliko), svečano obljubljam, da bom vztrajala pri moji novoletni zaobljubi o lepih laseh. Res.

Nauk te epske zgodbe: ko ugotoviš, da ti nekaj odgovarja, vztrajaj pri tem. Ne zmišljuj in ne premisli si vsakih 5 minut. Tako kot jaz.

(Dopisano 14.11.2014: Sem se nehala zmišljevati. Nadaljevanje preberi tukaj.)

četrtek, 7. februar 2013

Frizurno zmišljevanje velikih razsežnosti - 1.del

To je zgodba o mojih frizurah in barvah las. In o tem, da z njimi sem ali nisem zadovoljna in potem se spet premislim in bi rada nekaj drugega. No, kot vsaka ženska, bi rekla. Ampak pri meni so te razsežnosti kar velike. Moj možek pravi, da sem velika zmišljevalka. A je vsaj toliko pameten, da po vsakem mojem obisku pri frizerju reče, da dobro izgledam. 

To moje zmišljevanje se v ciklih ponavlja že vsaj desetletje. Ampak opozarjam te, da si boš po branju o meni mislila eno ali vse od naštetega: "Pa kaj ji ni jasno?", "Ali je še ni izučilo?", "Naj neha komplicirat!". Razen če me poznaš in se boš ob teh vrsticah in predvsem fotkah samo sladko nasmehnila.

Naj povem moj vzorec, ki se ponavlja: iz svoje temno rjave barve las bi se rada posvetlila ali pa se pobarvala na rdečo. Saj veš, da bi izgledala mlajše ali bolj zanimivo. Pa seveda po hitrem postopku vedno ugotovim, da to sploh niso moje barve in da se ne počutim dobro. In se spet pobarvam nazaj na mojo barvo. Vsaj na nek približek, ki mi ni vedno všeč. Vzporedno se vsake dve ali tri leta z dolgih las postrižem na kratke. Najprej sem si nekaj tednov zelo všeč, potem pa si premislim in bi spet rada imela dolge (ali vsaj daljše) lase. In se začne vsaj enoletna agonija groznih frizur v obdobju puščanja las. Če si vsaj enkrat to dala skozi, potem veš, o čem govorim. In zato ti morda ne bo jasno, zakaj si tolikokrat to nakopljem. Meni vsekakor ni.

Pa začnimo pri 2005. Ravno v fazi puščanja dolgih las in s približkom svoje naravne barve.

Kamnik, maj 2005

Poleti mi je moja rjava barva postala čisto preveč dolgočasna in sem se šla pobarvat na živo rdečo. Prvi poskus pri frizerju je po razbarvanju in večurnem matranju dal rdeče-roza-vijoličen rezultat, mi je pa uspelo potem z Lorealovo barvo iz Dm-ja pričarat točno želeni jagodni odtenek.

Domžale, avgust 2005

A tale jagodna barva in moja malo rumenkasta olivna polt nikakor ne gresta skupaj. Razen mogoče na kakšni fotki, ki potem izkrivi realno sliko in me napelje k napačnim odločitvam, kadar potrebujem spremembo. Seveda ni trajalo dolgo, da sem se spet prebarvala na temno rjavo. In tudi dolžina je počasi prehajala iz srednje dolge v dolgo.

Domžale, december 2005

Nekaj mesecev kasneje sem spet dobila neko fiksno idejo, da želim imeti svetlejše pramene. Seveda sem morala ta pojekt izpeljat isti dan, ko mi je zletel v glavo, kar je pomenilo, da mi je frizerka naredila nekaj debelih svetlih pramenov. Ni bilo niti malo lepo. Hitro sem šla na popravek (seveda drugam), izgledalo je približno takole:

 Ljubljana, marec 2006

Po dvakratnem prameniranju je sem bila presvetla sa svoj okus in sem želela spet svojo čokoladno rjavo barvo nazaj. Najprej so mi uspeli narediti nekaj skoraj pretemnega, ki na soncu preveč vleče na rdečo (kar mi je najbolj grozna stvar, ki se lahko zgodi):

Kranj, junij 2006

In ker seveda nisem bila najbolj zadovoljna z barvo, pa tudi lasje so bili že dolgi, je bil čas še za bolj drastičen ukrep - striženje na kratko:

Ljubljana, september 2006 (30 let)

Pa je bil cikel spet naokrog: kakšen mesec sem bila zadovoljna, potem pa spet ne in sem spet želela daljše lase. Zmišljevalka.

Poleti 2007, ravno v času pred poroko, sem želela bolj naraven odtenek rjave, ne pretemen in sem si kupila barvo za lase v lepem zlatkasto-bronastem odtenku. Napaka. Rezultat - skoraj črna:

Budimpešta, julij 2007

Zelo sem si želela čokoladno barvo, zato sem se naročila pri specialistki za barvanje in tja prišla oborožena s slikami. Pustila sem tudi, da mi lase razbarvajo, samo da bo pravi odtenek. Ampak ne vem, zakaj jaz tako delujem na frizerje. Pobarvala me je točno tako, kot sem ji rekla, da si ne želim - z oranžnim in rdečim odsevom, kar pomeni, da sem se pod lučjo svetila kot oranžna lučka. Joj.

Na poti na Madžarsko, avgust 2007

Seveda sem se sama potem pobarvala na temneje. In bila sem zadovoljna. A samo kakšen mesec ali dva, potem sem začela razmišljat o temno blond (ni mi sicer jasno, zakaj). Jaz ne bi bila jaz, če ne bi tega projekta tudi speljala. Da skrajšam dolgo zgodbo - po štirih urah pri frizerju, kamor spadajo razbarvanje las, nerodno barvanje neke praktikantke, ki je bila prvi dan v službi ter rezultat, ki ni bil ravno temno blond, ampak rumeno-oranžen in je na določeni svetlobi malo vlekel na zeleno. Da bi izgledalo bolj naravno, sem si doma pobarvala tudi obrvi.

Domžale, november 2007

Tokrat sem s svetlo barvo zdržala komaj nekaj tednov (to zdaj lahko že predvidiš po mojem ponavljalnem zmišljevalskem vzorcu). In se (spet) pobarvala na temno. Doma, v dveh poskusih, saj je prvič izpadlo nekaj rdečkastega.

Ljubljana, marec 2008

V letu 2008 sem kar večji del leta zdržala kot temnolaska, ter tudi kot dolgolaska. Poleti sem morala skrajšati lase za 10 cm, saj vsa ta razbarvanja in barvanja pustijo posledice.

Ljubljana, oktober 2008 (na polovici nosečnosti)

A nekje v petem mesecu nosečnosti so se hormoni poigrali z mano in sem se odločila, da bom nosila samo sledeče barve: vijolično, oranžno, rjavo, bordo in olivno. Črne barve iz nekega razloga nisem mogla niti videti. Zato sem seveda morala posvetliti tudi moje (skoraj) črne lase. 

Ljubljana, december 2008

Odzivi okolice so bili mešani - nekaterim je bilo všeč, nekaterim sem bolj všeč temna. Jaz sem si bila takrat všeč, kar pa še ne pomeni, da je res izgledalo dobro. 

Vsem mojim novim barvam las vedno prilagodim tudi garderobo in ličenje (kolikor mi pač uspe). Ker želim, da bi izgledalo čimbolj naravno. A narave ne moreš preslepiti, saj nam je vsem dala točno tisto, kar nam najlepše pristoji. Dovoljeni so nam samo manjši lepotni popravki, ne pa drastične spremembe.