Natempiran pomladni urnik

Končno je prišla pomlad. In z njo mojih na minuto natempiranih 11 dni. Pravzaprav 9.5, ker vmes en dan in pol nisem počela nič posebnega. A tokrat za spremembo ni šlo samo za obveznosti, ampak predvsem za luštne zadeve. Ali pa sem si jih tako naredila. To mi gre kar dobro.

Za začetek malo statistike:

- zamenjanih letnih časov glede na vreme: 4

- prišla domov po polnoči: 4x zaporedoma

- šla na rojstni dan k prijateljici po imenu Meta: 2x

- bila na Deichmann modni reviji: 3 x

- se odpravila na pot, daljšo od ure in pol: 3x

- zelo dobro in čisto preveč jedla: 5x (več ne priznam!)

Začelo se je v sredo pred dvemi tedni, ko sem najprej odložila mojo Ulo v vrtcu po hektičnem zgodnjejutranjem pakiranju tako njenega kot mojega kovčka in najprej šla za nekaj ur v službo. Takoj po kosilu sva se s sodelavko Janjo odpravili na službeno pot v Sarajevo. Seveda bi bilo veliko bolje, ko bi preverila vremensko napoved in se ne bi zanašala na spomladanskih 15 stopinj, ki smo jih imeli v Ljubljani. Za Sarajevo je bilo namreč napovedano res zimsko vreme - dež in sneg. 

Pot je bila dolga in precej deževna, a prijetna, saj si imava z Janjo vedno ogromno za povedat in vedno se pogovarjava o kar najbolj zanimivih temah.

Zvečer naju je naša PR agencija povabila na večerjo in nekaj uric je minilo v znamenju biftka, belega vina, štirih žensk in enega zelo prijetnega natakarja.

Biftek, ki ne potrebuje podnapisov

Naslednji dan sva po že tradicionalni kavi na Bašćaršiji imeli še nekaj opravkov v poslovalnici, potem je bila na vrsti Deichmann modna revija. Če slučajno ne veš, je morda sedaj pravi čas za informacijo, da delam v Deichmann marketingu z 4 države bivše Jugoslavije in obisk modne revije za novinarje spada med moje službene obveznosti. Se ne pritožujem, da se razumeva.

 

Miris Dunja, Bašćaršija

Že na hodniku nakupovalnega centra je bilo vse v znamenju čevljev…

 

Zelena pista in čevlji, ki niso več na mojem seznamu želja. Ker jih imam. V rdeči barvi. 

Pogostitev za novinarje. Ne smem tega gledat, ker postajam lačna.

Nasmeh. Ista zasedba kot zvečer na večerji.

Potem pa domov. Da skrajšam zgodbo: nekaj kav, spet ultra zanimivi pogovori in na poti pojedenih 6 baklav. Ne obsojaj me. Nikoli nisem trdila, da se lahko uprem sladkarijam.

V Ljubljano na našo upravo sva prispeli okoli desetih zvečer, a zame večera še ni bilo konec. Čakala me je še ena rojstnodnevna zabava pri prijateljici Meti. Bilo je luštno, zdrave hrane na pretek. Žal nimam fotke, a moram povedati, da nas je vseh 6 dobilo zelenjavno juho za s sabo. Neprecenljivo.

V petek je bil na sporedu nov rojstni dan. Tokrat smo se tri odrasle ženske spomnile (priznam, ni bila ravno moja ideja), da gremo iz Domžal v Ljubljano z vlakom. Popolno srednješolsko doživetje. Vključno s pijačo na vlaku. Prav pomlajujoče. Večer je potekal takole: pijača: pobeg iz sobe (če še nisi bila, moraš poskusiti), še ena pijača, pa spet še ena na drugi lokaciji. Domov s taksijem okrog dveh zjutraj. Meta, hvala za doživetje.

Železniška postaja v Domžalah

Gin tonik

Po uspešnem pobegu iz (m)učilnice. Escape Room Enigmarium

Zjutraj se nisem naspala, kar bi mi verjetno precej koristilo, ampak sva s prijateljico Tanjo šli malo v Trst. Z namenom se lepo imet in mogoče še kaj lepega kupit. Na srečo sva bili obe na istem po žurerski noči in sva jutro začeli z zajtrkom na poti.

Svež pomarančni sok in sendvič. Pa moj lepi rdeči avto.

Imeli sva se res dobro. Pravo spomladansko vreme, sladoled, kosilo na soncu, aperol spritz, kava in neverjetno dobra energija. Ker seveda nisem mogla priti domov pred polnočjo (saj veš, za vzdrževanje statistike), sem šla k Tanji na ogled novega stanovanja njeneg mame. In ostala na čipsu in čaju. 

Tanja na tržaškem trgu (ne pričakuj, da vem, kako se imenuje)

Čisto na levi se skoraj vidi, kje sva bili na kosilu...

… in aperolu… Spila sem dva svoja in še pol Tanjinega.

Seveda ne gre brez sladoleda. Mango in pistacija. Božansko.

Nedeljo sem večinoma preživela na kavču, pa oprala in obesila sem 3 stroje perila. Nič posebnega. Je bil pa večer toliko lepši. Šla sem na moje plesne in bilo je super kot vedno, a vseeno nekako drugače. Očitno sem uspela izklopit strah in splezala do pol droga. To mi do sedaj še ni uspelo. 

Moji plesni čevlji v naši dvorani (T Spot)

V ponedeljek zjutraj se natempiran urnik nadaljuje. Ker je moja hči preživela podaljšan konec tedna pri očiju, jo je pripeljal ob 7.10 zjutraj pred zdravstveni dom in midve sva po dolgem objemanju šli na obvezen predšolski zobozdravstveni pregled in na predavanje. 

Ko korenčka nič več ni, si zobke umivati hiti.

Popoldne pa na kolo. Seveda ga je bilo nujno treba opremit z nalepkami.

Da ne boš slučajno komentirala plevela v mojem atriju. Obljubim, da se ga lotim ta konec tedna.

Torek je bil tisti dan, ko nisem počela nič posebnega. Prav pasalo je. Edino zvečer sem spakirala tretjino potovalke za Uline tridnevne počitnice na kmetiji.

V sredo zjutraj sem (seveda po kavi) spakirala do konca, se vmes odločala, kaj naj oblečem za modno revijo v Zagrebu in odpeljala mojo princesko pred vrtec. Otroke smo oddali vzgojiteljicam in po odhodu avtobusa še nekaj časa mahali. Pa potočili kako solzo ali dve.

Ob 7.20 zjutraj na igralih pred vrtcem

Po službenem zajtrku, ki ga imamo ob sredah, pa hitro na pot v Zagreb. Seveda sem si morala ostati zvesta in sem se kot vedno izgubila po zagrebških ulicah. Na srečo nisem zamudila. Vreme vroče in poletno, jaz pa prvič letos brez najlonk.

Novinarje (in nas) je čakala vrhunska plesna modna revija. 

Spet moji rdeči čevlji.

Z Manuelo Šola, direktorico naše PR agencije. Ne spomnim se, kam sva se tako zagledali.

Popoldne sem imela frizerja. Ker sem se tudi strigla, nisem mogla izkoristit jutranjega termina kot običajno.

Moja nova frizura. Prosim, ne opazit, kako utrujena izgledam in se fokusiraj na lase.

Naslednji dan pa modna revija v Ljubljani. V Loliti ob Ljubljanici. Vreme vrhunsko, nekako pozno spomladansko.

Sladka barvitost

Vsak novinar je ob odhodu dobil šopek tulipanov. Ker je pomlad.

Janja, Ivona in Špela

Spet moji čevlji. Tokrat jih nosi fatalka Zlata.

Pa še ena skupinska. 3 manekenke, 2 Deichmannovki, 1 PR-ovka

In tukaj jaz v mojih čevljih ;)

Za konec pa še en selfi z najboljšim fotografom. Hvala, Mario Poje.

V petek po službi sem šla na tečaj vsakodnevnega spenjanja las k moji zelo talentirani sestri Irini. Da ne bom imela samo spuščenih las vsak dan. Bom napisala sigurno kaj na to temo, takoj ko bom zbrala dovolj fotodokazov, da sem vsaj nekaj znanja prenesla v prakso. 

Nekje na polovici se mi je pridružila še Ula in vsa navdušena delila vtise s počitnic na kmetiji. 

Kysstyle showroom. Nekaj se trudim.

In smo že pri koncu te zgodbe. Zelo mrzla in deževna sobota. Na sporedu druženje in tek na dobrodelnem Formaratonu v skupini Strašni leopardi. Za čudovito lep namen.

Seveda sva nesli tudi vrečo hrane za Anino zvezdico, saj Ula razume, da je to za tiste, ki nimajo.

Najprej sem se preoblekla in odtekla en krog. Glede na kondicijo bi zmogla celo dva, a dober namen tudi šteje, čisto premočene superge pa tudi niso pomagale.

Kakšno uro ali dve smo se še družili, risali, brali zgodbe, jedli palačinke in pili vroč čaj. In se delali, da nas ne zebe. Ko ni bilo več za zdržat, sva se odpravili domov. Drugo leto prideva spet. Maja, iskrena hvala za povabilo.

Pod šotorom Anine zvezdice

 
Tik pred tekom. Sem se odločila, da me dež ne moti sploh.

Pod tavelikim šotorom. Zelo mrzlo, ampak luštno.

In to je to. Preostanek sobote sem preživela na kavču pod toplo deko. Pa večino nedelje tudi. Prav lepo sem se imela te dni, a je tudi prav lepo, da je tega konec. Da se malo spočijem.